ZGODOVINA PLAVANJA V SLOVENIJI
Športno plavanje v Sloveniji se je začelo šele po prvi svetovni vojni, čeprav je bilo v Ljubljani na Ljubljanici najstarejše kopališče, ki so ga zgradili že leta 1904.
Plavalni šport se je v Sloveniji začel organizirati že pred ustanovitvijo Plavalne zveze Jugoslavije. Leta 1920 je bila prva večja plavalna tekma, ki jo lahko štejemo kot prvo uradno prvenstvo Slovenije.
Središče plavanja je bila Ljubljana, ki je imela leta 1921 štiri plavalne organizacije: Primorje, Ljubljanski športni klub, Ilirijo in Svobodo. Istega leta je Ljubljanski športni klub organiziral v Ljubljani veliko plavalno tekmo, na kateri je sodelovalo 71 tekmovalcev iz devetih športnih organizacij.
Istočasno so začeli plavanje gojiti tudi drugod po Sloveniji.
Leta 1929 je bil v Ljubljani na Iliriji zgrajen prvi olimpijski bazen v Jugoslaviji na pobudo ing. Stanka Bloudka. Plavalni klub Ilirija je združil vse ljubljanske plavalce in postal vodilni klub v Sloveniji, prav tako pa tudi med najmočnejšimi v Jugoslaviji.
Med vojno je plavalna dejavnost zamrla, po vojni so začeli na novo organizirati plavalne klube tudi drugje po Sloveniji: v Mariboru, Kranju, Kamniku, Radovljici, na Bledu, v Trbovljah, Krškem, Piranu, Celju, Ptuju, Kočevju, Kopru, Murski Soboti in na Jesenicah ter na Ravnah na Koroškem.
Velik vpliv na jugoslovansko plavanje je imel PK Ilirija, izkazal pa se je predvsem s svojimi predvojnimi uspehi, ko se je plavalcem trikrat posrečilo osvojiti naslov ekipnega državnega prvaka.
PREGLED RAZVOJA PLAVALNEGA KLUBA ILIRIJA
OBDOBJE ZAMETKOV PLAVALNE SEKCIJE (1913 - 1918)
Ko govorimo o začetkih plavanja pri športnem društvu Ilirija, ne moremo mimo sokolskega gibanja, ki so ga k nam prinesli študentje iz Prage.
V Ljubljani je bilo Sokolsko društvo ustanovljeno leta 1864. Imenovalo se je »Južni Sokol«. Ustanovitelj Sokola pri nas je bil dr. Murnik. Tu se je zbirala predvsem napredna ljubljanska mladina, ki je rada telovadila. Leta 1909 je bilo ustanovljeno tudi telovadno društvo »Orel«. Nekako vzporedno s temi gibanji se je leta 1911 razvil tudi športni klub Ilirija.
Pobudnik za ustanovitev športnega društva Ilirija je bil dr. Ivan Lah. Klub je bil v začetku zgolj nogometni, kasneje pa so se začele razvijati tudi druge sekcije: sabljaška, atletska in kasneje tudi plavalna.
V športnem klubu Ilirija so bile nekatere sekcije (nogomet in sabljanje) že zelo množične, medtem ko je bila plavalna sekcija še v povojih. Zato o kakšni bolj organizirani obliki plavanja še ne moremo govoriti. Kljub temu je športni klub Ilirija dajal že leta 1913 finančno in materialno pomoč trem navdušenim plavalcem. To so bili: Blejčan Franc Ravnik ter Ljubljančana Boris Kandare in Ivo Šaplja. Šaplja je tekmoval tudi v skokih v vodo. Ti trije plavalci so se že udeleževali tekem v Karlovcu, Crikvenici in na Bledu. Niso sicer dosegali vidnejših uvrstitev.
Bistveno je namreč bilo, da so na teh tekmah sploh sodelovali. Zato lahko štejemo te plavalce za predhodnike plavalne sekcije. V tem obdobju, vse do leta 1918, ko je bila končana prva svetovna vojna, ne beležimo nikakršnih podatkov o plavalnih aktivnostih.
OBDOBJE USTANAVLJANJA PLAVALNEGA KLUBA ILIRIJA IN DELO DO
Po končani prvi svetovni vojni, potem ko je klub ne samo obnovil delovanje, ampak so se razvile tudi druge sekcije, je tudi plavanje zaživelo.
Leta 1919 in sicer tik pred poletjem je bila ustanovljena plavalna sekcija Ilirija pod okriljem športnega kluba Ilirija.
Približno sočasno sta v letu 1921 nastali v Ljubljani še dve plavalni sekciji, Ljubljanski športni klub in Ljubljanski akademski športni klub (LASK). Člani LASK so bili predvsem študentje. Plavalni klub je bil sicer formalno ustanovljen, vendar niso imeli dobrih pogojev za delo. V Ljubljani ni bilo pravega plavalnega bazena, zato so plavalci plavali v Ljubljanici. Plavalci Ilirije so nekaj časa gostovali v urejenih prostorih LASK ob Ljubljanici, kasneje pa so uredili na Špici svoje prostore.
Najboljši plavalci tega obdobja so bili skoraj vsi z Bleda. Najpomembnejša med njimi sta bila: Angelca Černe in Ivo Ravnik. V Ljubljano so hodili v šolo in tam so se tudi vključili v plavalno sekcijo.
Pod vodstvom načelnika plavalne sekcije Gojka Stojkoviča in Staneta Seunige je steklo tudi delo mlade plavalne sekcije Ilirija, kar je ustvarjalo temelje za kasnejši hiter razvoj.
Ljubljanski športni klub je kmalu prenehal gojiti športno plavanje, tako da sta delovala le Ilirija in LASK. Nekoliko kasneje se jima je pridružila še Svoboda.
Zanimivo je, kako so potekali prvi treningi. Plavalci so se zbrali na bregu Ljubljanice. Treningi so sprva potekali brez nadzora. Plavalci so nekajkrat preplavali Ljubljanico po širini in to je bil ves trening.
Po letu 1925 je začela plavalna sekcija bolj organizirano delovati pod vodstvom Iva Kavška. Sam je bil izvrsten skakalec v vodo in pod njegovim vodstvom se je kalil tudi skakalec v vodo Srečko Kordelič. Poleg že prej omenjenih plavalcev Ravnika, Ulčarja, Černetove in Kordeliča se je izoblikovala skupina novih plavalcev v katero uvrščamo Jožeta Leskovca, Dušana Pipebacherja, Janeza Viranta, Bruna Vavpotiča, Borisa Jenka, sestri Prekuhovi, Ivo Wolfartovo in Zlato Severjevo. Ti so delovali vse do leta 1929, nekaj plavalcev med njimi pa tudi dlje.
Prve tekme so v tem obdobju prirejali predvsem ob nedeljah in praznikih. Tekme so se odvijale na Špici v Ljubljanici, kjer so plavali naslednje discipline: 50 m prsno, 50 m germania, 50 m prosto in 50 m bočno (ležali so na boku, s spodnjo roko so plavali nekakšen zaveslaj prsno, z zgornjo kravl, z nogama pa škarje). V ta namen so zgradili poseben splav, na katerega je lahko stopilo šest do deset tekmovalcev. Nižje ob Ljubljanici je bila označena razdalja 50 m. Na znak sodnika, ki je vodil tekmo z brega, so plavalci skočili v vodo in plavali proti cilju. Cilj je predstavljal plavajoči tram, postavljen povprek čez progo. Zmagal je tisti, ki se je prvi dotaknil označenega cilja. Kasneje so plavali tudi na daljše proge.
Plavalci so tekme v tem času sami financirali. Zato so se pri klubu Ilirija zbirali predvsem mladi iz uglednih ljubljanskih družin. Člane je vezalo mladostniško prijateljstvo, ki se je odražalo tudi na drugih področjih, ne samo na plavalnem.
Plavalna sekcija je tako životarila od svojega začetka pa do leta 1928, ko so začeli pripravljati izgradnjo bazena.
Leto 1928
To leto pomeni začetek velikega prelomnega obdobja v delovanju plavalnega kluba Ilirija. Pripravljeni so namreč bili projekti za izgradnjo kopališča, začelo se je tudi z delom na bazenu. Plavanje je v začetku leta 1929 pridobilo profesionalnega trenerja Maksa Deutza, ki je v klubu ostal dve leti. Plavalni klub je leta 1928 štel že preko sto članov. Ob že izkušenih plavalcih je trenirala tudi mlajša skupina plavalcev, ki je kmalu dosegla največje uspehe plavalnega kluba nasploh. Plavalci tega obdobja so bili: Iva Wolfart, Zlata Sever, sestri Prekuhovi, Jože Leskovec, Janez Virant, Bruno Vavpotič in Boris Jenko.
Največji uspeh v tem letu dosegla Iva Wolfart, ki je osvojila naslov državne prvakinje na 200 m prsno (3:35,1).
Leto 1929
V to leto so plavalci vstopili polni zanosa. Spomladi tega leta je bilo odprto kopališče Ilirija, eno od najmodernejših v Evropi. Izgradnja bazena je stala 5 milijonov tedanjih dinarjev, od tega je prispeval 2 milijona dinarjev ing. Stanko Bloudek sam. Poleg olimpijskega velikega bazena je bil kasneje odprt tudi mali zimski bazen, dolg 14,28 metrov.
Sedaj so se plavalci iz Ljubljanice preselili na kopališče Ilirija in tu trenirali pod vodstvom trenerja Maksa Deutza. Tu so trenirali tudi plavalci iz ostalih ljubljanskih klubov.
Najbolj uspešna v tem letu je bila spet Iva Wolfart, ki je zmagala na državnem prvenstvu v disciplinah 200 m prsno z rezultatom 3:39,2 in 100 m hrbtno z rezultatom 1:44,0. Omeniti velja tudi uspeh skakalca Srečka Kordeliča, ki je spomladi leta 1929 dosegel odlično peto mesto na mednarodni tekmi v Pragi.
Leto 1930
Predsednik kluba je postal dr. Stanko Lapajne in opravljal to delo do leta 1935. Delo profesionalnega trenerja je prevzel prof. Drago Ulaga, ki je bil aktiven ne le v plavanju, temveč tudi v atletiki. Plavalci so zelo napredovali, saj so sedaj trenirali tudi v zimskem času v malem pokritem bazenu. Najpomembnejši plavalci so bili: Nada Lampret, Mara Sever, Zorka Bradač, Jože Jamnik, Ervin Fritsch, Igor Sever in Drago Čuden. Na državnem prvenstvu sicer niso zmagali, so pa dosegli ekipno drugo mesto na tekmovanju za Petrinovičev pokal na Reki.
Leto 1931
Trener Drago Ulaga je pripravil brošurico z naslovom Plavanje. To je bila edina slovenska plavalna knjižica takrat, ki je trenerjem dajala nasvete za delo.
Plavalka Nada Lampret je kot članica državne reprezentance nastopila na Evropskem prvenstvu v Parizu. Plavala je v disciplini 100 m prosto in v predtekmovanju dosegla čas 1:14,2. Poleg tega se je kot reprezentantka udeležila tekme na Dunaju. Med moškimi je naslov državnega prvaka osvojil Igor Sever v disciplini 200 m prsno s časom 3:16,4.
PK Ilirija se je dobro zavedal, da sta uspeh in bodočnost kluba odvisna od mladine. Zato so leta 1931 tudi začeli z organiziranjem plavalnih šol. Geslo plavalne šole je bilo, da se nauči plavati čimveč otrok. Res je, da plavalna šola na začetku ni bila organizirana tako, kot jo pojmujemo danes. Njeni prvi organizatorji so bili: dr. Franc Bradač, Jožko Gorec in dr. Bronislav Skaberne. Ta šola je tudi dobila naziv prva jugoslovanska plavalna šola. Če je klub organiziral plavalne tečaje za mladino, je moral organizirati tudi tečaje za vaditelje in učitelje plavanja.
Izdelali so program, ki ga je bil dolžan predelati učitelj. Program je obsegal enajst predmetov. V šestnajstih učnih urah je sodelovalo sedem predavateljev:
- Boris Kogovšek – Splošno o kopanju
- dr. Bogdan Brecelj (primarij) – Funkcije telesnih organov pri plavanju
- dr. Bogdan Brecelj – Higiena pri kopanju
- Stane Otruba – Navajanje otroka na vodo
- Srečko Kordelič – Skok v vodo in potapljanje
- Božo Kramaršič – Plavalni stili
- dr. Bronislav Skaberne – Osnove reševanja utopljenca in utapljajočih
- dr. Jože Novak – Prva pomoč utopljencu
Klub je organiziral tri plavalne tečaje za otroke in odrasle. Odziv je bil velik. Plavalna šola je zajela mladino vseh predelov mesta, v starosti od sedem let naprej. Tečajniki so se razdelili v dve skupini. Na tiste, ki so že znali nekoliko plavati, ter na popolne neplavalce. Prvi so se učili že različne stile plavanja, posebno kravl. Mnogi nadarjeni so bili sprejeti v klub, za druge pa je bil cilj, da se nauče plavati. Vsi tečaji so bili zaključeni s preizkusom znanja, ki so se ga udeležili tudi starši. Najmlajši, ki so se komaj naučili plavati, so preplavali petdeset metrov. Najmlajše so nagradili s čokoladami, prve tri pa z nagradami. Starši so se zanimali za tečaje, čeprav so bili pomanjkljivi. Tečajniki namreč niso bili zdravstveno pregledani. Vaditelji so bili zelo mladi in niso imeli dovolj pedagoških izkušenj.
Kakor je imela plavalna šola velik odziv med mladino, pa tega ne bi mogli trditi za starejše občane. Klub je poprosil 120 podjetij, da ugotovijo, koliko članov ne zna plavati, da bi se le-ti prijavili na tečaje. Na te pozive pa se je prijavilo le kakšnih štirideset tečajnikov. Ko so ponovili anketo, so ugotovili, da je bilo že v šestih podjetjih stoosemintrideset ljudi, ki niso znali plavati. Koliko jih je bilo šele v stodvajsetih podjetjih! Zanimivo je bilo torej vprašanje, zakaj se ti ljudje kljub dobri organiziranosti niso prijavili na tečaje. Verjetno sta bila med vzroki zaostala meščanska miselnost in sram, da ne znajo plavati.
Plavalna šola se je torej postopoma razvijala. Sprva so se učili plavanja na preprost način, z vrvjo in podobnim, kasneje pa so se pedagoški prijemi izboljšali. Osnovno geslo pedagogov je bilo, da se otroci naučijo plavanja v igri. Višek je plavalna šola dosegla 1959. leta, ko jo je obiskovalo 900 tečajnikov, njen uspeh pa je bilo 90 %.
Leto 1932
Starejšim plavalcem so se pridružili novi, kar dokazuje, da se je dobro delalo z mlado selekcijo. Zamenjali so se tudi trenerji, ki so honorarno opravljali svoje delo. Najboljši med plavalci je bil Draško Vilfan, ki je postal državni prvak v disciplini 100 m hrbtno (1:17,5).
Leto 1933
V tem letu je prišlo do pobude, da bi se združila plavalna kluba Ilirija in Primorje, vendar je to Ilirija odločno zavrnila. Imela je dovolj dobrih plavalcev, ki so lahko osvojili jugoslovanski olimp. Veliko jih je zmagalo na državnem prvenstvu. Med temi plavalci so bili najboljši: Nada Lampret na 400 m prosto s časom 6:20,5, Draško Vilfan na 100 m prosto s časom 1:00,6 in 100 m hrbtno z rezultatom 1:13,1 ter Svetozar Hribar na 200 prsno s časom 3:04,0.
OBDOBJE NAJVEČJIH USPEHOV PLAVALNEGA KLUBA
To obdobje lahko označimo kot zlata doba kluba Ilirija. Imela je zelo dobro člansko ekipo, s katero je vse do druge svetovne vojne pobirala lovorike. V tem obdobju je dal klub kopico državnih reprezentantov, osvojil je Jadranski pokal, dvakrat je bil ekipni državni prvak, v letu 1940 so zabeležili celo osem zaporednih zmag v plavalni ligi, da je olimpijca Draška Vilfana, Toneta Cererja, skakalca Branka Ziherla ter reprezentanta Mirana Fuxa in Jožeta Jamnika. Klub v vsej svoji zgodovini ni več mogel ponoviti tako dobrih rezultatov.
Osvojitev dveh naslovov ekipnih državnih prvakov in nastop na
olimpijskih igrah (1934 - 1936)
Leto 1934
Plavalni klub Ilirija je v tem letu prvič osvojil naslov ekipnega državnega prvaka. To je bilo obdobje, v katerem se je Iliriji uspelo uvrstiti v sam vrh jugoslovanskega plavanja. Tu se je tudi obdržala še dolga leta naprej.
Novo zaposleni trener Evgen Diebold je pospešil delo v malem plavalnem bazenu in dal velik pomen plavalnim šolam. Ob že izkušenih plavalcih je formiral še močno mladinsko ekipo in dobri rezultati so se kmalu pokazali. Ilirija je na državnem prvenstvu osvojila kopico medalj, naštejmo samo državne prvake:
Zorka Bradač 100 m prosto 1:22,8
Ervin Fritsch 100 m prosto 1:04,4
Otmar Mihalek 400 m prosto 5:33,4
Otmar Mihalek 1500 m prosto 22:29,5
Nada Lampret 400 m prosto 7:08,5
Ervin Fritsch in Otmar Mihalek sta se kot člana državne reprezentance udeležila mednarodnega mitinga na Dunaju in v svojih disciplinah osvojila peto oziroma šesto mesto.
Leto 1935
Ing. Stanka Bloudka so izvolili za dosmrtnega častnega člana plavalnega kluba Ilirija, saj so njegove zasluge za razvoj plavalnega športa v Ljubljani zelo velike. Klub je v tem letu zašel v manjšo finančno krizo, toda, ko sta vodstvo kluba prevzela dr. Bronislav Skaberne in Viktor Prezelj je klub spet splaval iz finančnih težav.
V plavalni ekipi so nastopali plavalci, ki so v tem letu ponovno osvojili naslov ekipnih državnih prvakov, med njimi so najpomembnejši: Draško Vilfan, Miran Fux, Zorka Bradač in Nana Grošelj.
Poleg tega je prestopil iz plavalnega kluba Kamnik v Ilirijo plavalec Tone Cerer, ki ga priznavamo za najboljšega plavalca Ilirije vseh časov. Tone Cerer je svojo plavalno pot začel kot deček v plavalni sekciji športnega kluba Kamnik. Tu je sprva dosegel dobre rezultate v disciplinah kravla. Nato se je odločil raje za prsno tehniko plavanja, v kateri je dosegel leta 1934 državni rekord na 200 m s časom 3:05,6. Od tedaj naprej so se kar vrstili njegovi uspehi. Njegov največji predvojni uspeh prav gotovo pomeni osvojitev bronaste medalje na Evropskem prvenstvu leta 1938 na Wembleyu v Londonu na 200 m prsno. Leta 1940 je dosegel še en uspeh, ko je na 200 m prsno odplaval drugi rezultat v Evropi (2:45,8).
Vojna je prekinila njegovo plavalno pot. Po drugi svetovni vojni je dosegel še mnogo odličnih uvrstitev. Najboljša med njimi je osvojitev petega mesta na Olimpijskih igrah v Londonu 1948. leta v disciplini 200 m prsno (2:46,1). Ta uvrstitev predstavlja enega največjih uspehov slovenskega plavanja. Leta 1947 je na Evropskem prvenstvu v Monte Carlu osvojil še bronasto medaljo na 200 m prsno.
Naslove državnega prvaka so v tem letu osvojili Tone Cerer na 200 m prsno (3:00,9), Draško Vilfan na 100 m hrbtno (1:11,4), Zorka Bradač na 100 m prosto (1:22,0) in 400 m prosto (7:37,0), Miran Fux na 1500 m prosto (22.47,1) in štafeta moških na 4 x 200 kravl (9:56,8).
Leto 1936
V olimpijsko leto stopijo plavalci Ilirije polni upanja in zanosa. Nosili so naslov državnih prvakov iz prejšnjega leta, nekaj plavalcev se je pripravljalo za nastop na olimpijskih igrah v Berlinu. Treninge je v Poletni sezoni spet prevzel Max Deutz.
Izkazalo se je, da plavalci niso zaman upali. Ilirija je v tem letu postala vice prvak države, plavalca Draško Vilfan in Tone Cerer pa sta nastopila na olimpijskih igrah v Berlinu. Draško Vilfan se je uvrstil v disciplini 100 m hrbtno v polfinale tega tekmovanja, medtem ko je Tone Cerer v disciplinah 100 in 200 m prsno izpadel pred polfinalom. Kljub temu je to pomenilo izjemen uspeh za tako majhen kolektiv.
Tone Cerer je plaval v tem letu tudi v državni reprezentanci proti ČSSR in osvojil prvo mesto na 200 m prsno.
Najboljši plavalci v tem letu so bili: Tone Cerer, Draško Vilfan, Miran Fux in Zorko Bradač.
Osvojitev »Jadranskega pokala« (1937)
Leto 1937
Plavalni klub Ilirija je skupaj s splitskim Jadranom in sušaško Viktorijo ter SN Triestina iz Trsta osnoval italijansko – jugoslovansko plavalno ligo, oziroma »Jadranski pokal« kot so jo takrat imenovali.
V Jugoslovanski plavalni zvezi so imeli pomisleke glede tega tekmovanja. Predvsem so bili nasprotniki tega tekmovanja majhni klubi, ki se v tej konkurenci niso mogli kosati enakovredno. Ilirija se v tem letu ni udeležila državnega prvenstva, pač pa je z veliko premočjo osvojila prvo mesto na »Jadranskem pokalu« in si pridobila »srebrni pokal« sušaške mestne občine.
Bronasta medalja Toneta Cererja na evropskem prvenstvu 200 m prsno
(1938) in izstop nekaterih plavalcev iz kluba (1939)
Leto 1938
Od leta 1938 do 2009 (klikni tukaj)...
